V nas obstaja tiha, brezčasna razsežnost, ki ni del zgodbe našega življenja. Ni stkana iz spominov in ne čaka prihodnjih dogodkov. Je mir, ki ostaja, tudi ko se vse v našem svetu spreminja. To je bistvo našega bitja, a ker večino časa prebivamo v mislih, se od tega izvora pogosto oddaljimo.

Misli ustvarijo občutek, da smo zgolj naša zgodovina, naše reakcije, naši dosežki ali neuspehi. Toda ko se zavemo, da obstaja zavest, ki misli opazuje, se zgodi premik. Nastane razmik med nami in mentalno pripovedjo – in prav ta razmik je začetek notranje svobode.

Misli same po sebi niso sovražnik. Imajo pa moč navade; vlečejo nas nazaj, kot gravitacija, ker smo se z njimi poistovetili skozi leta. Ko pa preusmerimo pozornost iz toka misli v prisotnost, se začne vračanje k notranji jasnosti. Takrat v nas nastane prostor, zmožen miru, tudi sredi kaosa.

Včasih ta preobrat sproži trpljenje. Ko je bolečina neznosna, se v nas prebudi vprašanje: Kdo je ta, ki trpi? In kdo je tisti, ki to opazuje? Ko teh dveh ne moremo več združiti, se zgodi prva ločitev zavesti od miselnega sebstva. To je začetek preobrazbe.

Osebnost se seveda vrne – s svojimi navadami, omejitvami, zmožnostmi in šibkostmi. Toda ni več tista, ki vlada. Ne ustvarja več stalnega nezadovoljstva. Ostane nepopolna – in vendar je prav v tem njena lepota. Bistvo, tisto brezčasno v nas, pa je vedno popolno. To je paradoks človeka: kot osebnosti smo nepopolni, kot bitja pa že ves čas dovršeni.

Ko iz globljega miru pogledamo na svet, vidimo, da se vse nenehno spreminja – da je življenje kot tok, ki se preoblikuje, razpada in ponovno rodi. Dogodki, ki so prej delovali tragični ali kaotični, dobijo širši kontekst. Ne postanejo “dobri”, temveč manj končni. Manj zataknjen del našega dojemanja.

Tudi telesa, v katerih živimo, so del te neprestane spremembe. Če bi jih opazovali v pospešenem posnetku, bi se pojavila in izginila kot milni mehurčki. Toda zavest, ki jih opazuje, ni iz iste snovi. Ni je mogoče najti pod mikroskopom. Obstaja v drugi razsežnosti – tisti, ki se izraža skozi telo, ne pa iz telesa.

Ko telo odmre, se razblini samo najbolj zunanja plast. Ostane subtilnejša zavestna struktura, tisto, kar tradicije imenujejo karmični del – nepredelane čustvene in miselne sledi. Potuje dalje, dokler se ne povrne k izvoru. Ko zavest že v življenju prepozna svojo naravo, izgubi potrebo po ponavljanju izkušenj, ker ni več ujeta v krog želja in strahu.

Tisti, ki se prebudijo, lahko svetlobo, ki jo odkrijejo v sebi, delijo z drugimi – ne zato, da bi nekaj dokazali, temveč ker to spontano iz njih žari. Ko prebujenje poglobi prisotnost, izzivi ne ustvarjajo več trpljenja, temveč poglobljenost. Velike preizkušnje nas ne porušijo, temveč odprejo. Zdi se, kot da bi življenje reklo: “Poglej sem.” In mi prvič res vidimo.

Mnogo ljudi še vedno verjame, da je svet tukaj zato, da jih osreči. Da jih bodo drugi zapolnili. A ko iščemo srečo zunaj sebe, zahtevamo od drugih nekaj, kar sami nimamo. Prava izpolnitev pride, ko se povežemo s svojo bistveno naravo – takrat tudi ljubezen postane dar, ne zahteva. Prepoznamo jo v drugih, ker jo najdemo v sebi.

Pod vsem tem, pod tokovi misli in čustev, obstaja notranji mir, ki ne izgine. Ko mu dovolimo, da se razkrije, postanemo prostor, skozi katerega življenje teče brez odpora. Ta tišina ni oddaljena; je tukaj, v vsakem trenutku, kot tihi utrip, ki nas čaka, da se nanj odzovemo.