Dolgo sem verjel, da je dovolj, če nekaj ozavestim. Da bo že samo spoznanje raztopilo krivdo, bolečino ali notranjo temo. Sčasoma sem razumel: ozaveščanje je prvi korak, ne pa zadnji. Je trenutek, ko tema postane vidna. A da se resnično preobrazi, je potrebna še prisotnost kot orodje.

V starodavni zgodbi iz Tretje Mojzesove knjige (16,20–22) je ta proces opisan simbolno. Ljudje so na kozla odložili svoje grehe – svojo krivdo, strah in neuspeh – ter ga izgnali v puščavo. Grešni kozel je nosil tisto, česar niso mogli ali hoteli sprejeti v sebi. Ta obred ni bil rešitev, temveč poskus, kako se izogniti soočenju s temo.

Danes vemo, da se ta mehanizem ni bistveno spremenil. Ko nekaj v sebi začutim kot pretežko, ga projiciram navzven ali navznoter. Navzven kot krivdo drugih. Navznoter kot samoprezir. V obeh primerih tema ostane tema – le premakne se drugam.

Preobrazba se začne, ko to dinamiko ozavestim. Ko opazim, kam teče moja pozornost. Ko vidim, da ustvarjam grešnega kozla – v svetu ali v sebi. A pravo delo se začne šele zatem. Takrat potrebujem orodje.

To orodje ni analiza. Ni popravljanje sebe. Ni moralni napor.
Orodje je tiha prisotnost, ki ne beži in ne obsoja.

Ko z zavestjo ostanem ob občutku krivde, sramu ali strahu, se zgodi nekaj bistvenega. Energija, ki je bila ujeta v temo, se začne sproščati. Ne zato, ker bi jo potisnil stran, temveč zato, ker jo držim v svetlobi pozornosti. Tema se ne uniči – preobrazi se.

Ko je nekaj resnično ozaveščeno in podprto s prisotnostjo, se spremeni njegova kvaliteta. Kar je bilo prej breme, postane jasnost. Kar je bilo prej krivda, postane razumevanje. Kar je bilo prej tema, postane svetloba zavesti.

Grešni kozel izgine sam od sebe – ne zato, ker bi ga pregnali, temveč zato, ker ga ni več potrebno ustvarjati.